Večdnevno prečenje Velebita

Živjo! Danes pišem jaz - Katarina. Kot zaposlena pri agenciji imam možnost da se kdaj pridružim na kakšni turi. Že od samega začetka sem v ponudbi imela 'ogledan' Velebit. Ker će celo življenje zahajam na Pag, sva se z Velebitom vedno bolj resno spogledovala.

Delo v pisarni se je prilagodilo, sprostilo se je eno mesto v skupini in Anita me povabila da se jim pridružim. Brez obotavljanja sem vabilo sprejela in že se je začelo razmišljanje in planiranje kaj vse potrebujemo sabo.

Prečenje severnega dela je opravljeno v treh dnevih. Začeli smo v eni izmed koč do kamor nas je pripeljala Anita. Zaradi logistike smo večer preživeli brez nje saj je kombi peljala vse do našega cilja. Nismo potrebovali dolgo, da smo našli kakšno skupno debato in se organizirali pri pripravi večerje. Na tej koči nas je sprejel eden od vremenarjev, ki upravlja vremensko postajo, za vse ostalo smo poskrbeli sami. Na voljo nam je bila majhna kuhinja, ki smo si jo delili z še eno skupino veselih štajercev. Po večerji je sledila igra s kartami in malo spoznavanja, potem pa smo bli kar hitro sklepčni da je čas za spanje. Kljub temu da je september še dokaj topel mesec je bila noč dokaj hladna in topla deka je bila dobrodošla.

Zjutraj nas je Anita zbudila - tukaj se je našel spomin na šole v naravi, ko smo imelu skupna bujenja. Ni minilo 5 minut ko se je že kuhala težko pričakovana kava. Poskrbela je za obilen zajtrk, ki nas je prijetno presenetil. Za tem je sledilo pakiranje in že smo se podali na pot. Prvi dan je večinoma potekal po Premužečevi poti. Občasno smo se ustavili pri kakšen informativnem znaku kjer smo lahko izvedeli več o nacionalnem parku in Premužiču. Zanimivosti je tekom poti izpostavljala tudi Anita. Vmes smo se povzpeli na vrh, ki nam je bil ob poti - tako smo dobili boljšo orientacijo kje smo bili in kam gremo. Po malo manj kot 7 urah hoje smo prišli do naslednje koče, kjer smo prenočili.

V tej koči so za nas lepo poskrbeli, skuhali so nam odlično večerjo in naslednji dan obilen zajtrk. Spali smo v predsedniški sobi tako da je bil za eno noč vsak predsednik. Skupaj smo se odpravili še na sosednji hrib kjer smo lahko občudovali sončni zahod nad gladino morja. Sledila je še igra s kartami in počasi smo se odpravili v svoje precedniško razkošje.

Park na eni strani omejujejo naselja ob Velebitskem kanalu, v notranjosti pa zaselki Oltari, Štirovaća in Krasno Polje. Do Krasnega Polja vodi cesta Otočac - Sveti Juraj. Park ima površino 109 km², za narodni park pa je bil razglašen 2. junija 1999.

Raznovrstnost kraške pokrajine, rastlin in živalskega sveta so samo del posebne slike tega območja. Znotraj parka se nahajajo še dodatni stogo varovani rezervati: Hajdučki kukovi, Rožanski kukovi, Lukina jama - ena od najglobjih podzemnih jam na svetu (odkrita leta 1999), botanična rezervata Visibaba in Zavižanj-Balinovac-Velika kosa in Veliki botanični vrt. Na tem območju, ki predstavlja specifičen teren, so do sedaj odkrili okoli 150 podzemnih jam.

Prenočišča: Zavižan - planinska koča s sobami. Kuhinja je na voljo za souporabo, kjer si lahko skuhamo sami. Kupi se lahko pijača. Alan - planinska koča. Spi se lahko v eni od večjih sob s skupnimi ležišči. Naroči se lahko večerjo in zajtrk. Kupi se lahko tudi pijačo. Skorpovac - bivak, kjer je na voljo 12 ležišč, ki se ne morejo rezervirati vnaprej. Na voljo je tudi štedilnik za kuhanje, voda je pred bivakom. V primeru zasedenosti se lahko spi tudi pred bivakom pod nadstreškom. 

Naslednji dan je ponovno sledilo bujenje in super dobra kava. Zagrizli smo v veter in prvi delček poti prehodili po grebenu, ker pa je bil veter vedno bolj vztrajen smo se za nekaj časa poslovili od lepih razgledov na otoke in se podali v zavetje gozda. Počasi smo nadlajevali svojo pot in ob tem klepetali ali pa uživali v tišini in okušali lepote terena, ki nam je bil dokaj nedomač. Dogovorili smo se da opravljamo krajše pavze, enkrat pa se ustavimo za malo bolj konkretno malico - drugi dan je bila popestrena ko smo stuhtali da si lahko skuhamo kavo. Še pri koči smo srečali trio slovencev, ki so imeli bistveno hitrejši tempo. Ko smo prispeli do bivaka, so bili že udebno nameščeni. So pa poskrbeli za ženski del skupine saj so nam rezervirali ležišča v bivaku. Sam bivak ni mogoče vnaprej rezervirati - je dokaj obiskan in obstaja možnost spanja pod zvezdami. Za nami je prišla še ena skupina in nakoncu dneva smo nevede prišli do odločitve da moški ni pravi moški, če ne spi zunaj - tako so vsi prespali zunaj kljub temu da smo imeli še dovolj prostora v bivaku. Zjutraj so bili vsi ok. Skupaj smo ponovno poskrbeli za večerjo, preostanek večera je minil v prijetnem pogovoru in deljenju dogodivščin.

Zadnji dan je bil pred nami in že zjutraj smo vsi že malo razmišljali o našem cilju - obljubljeno nam je bilo kopanje in ko se je veter pomiril se je prikradla septemberska vročina. Po poti nam je Anita dala še nekaj novih idej za ture in izlete v okolici. Mislim da je zaradi tega od vseh bucket list izletov malo daljši.

Na koncu, ko smo že videli kombi so se nam - kljub čudoviti turi - narisali nasmehi na obrazu. Privoščili smo si obilno kosilo in se nato odpravili proti obali. Sledil je še kako zaslužen skok v vodo in zelo glasbeno obarvana pot domov.

Na tej turi je šla z mano moja mami in njena prijateljica. Z ostalimi se nismo poznali. Ampak lahko brez zadržkov rečem, da smo bili odlična skupina že od samega začetka. Hitro smo našli skupne hobije in interese, katerih debate so nam v treh dnevih prijetno krajšale pot. Ko pa je vmes nastopila tišina, je bila tudi ta dobrodošla. Anita je poskrbela za redne pavze in jih prilagodila našim potrebam, kljub temu pa je držala tempo, ki je ustrezal celotni skupini. V navodilih, ki smo jih prejeli pred turo je jasno pisalo da moramo poskrbeti za lasten vnos energije, vseeno je bila pripravljena na vse - to smo izvedeli šele na koncu, po poti pa smo se brihtali čemu je njen nahrbtnik tako težek.

Prečenje je resnično nekaj posebnega. Kljub temu da nima adrenalinskih elementov se za to pomankanje odkupijo čudoviti razgledi in nenavaden teren in njegova zgodovina.